George

No, prihajam iz Benedikta pri Mariboru. Moji predniki pa res prihajajo iz Anglije. Psi te pasme so bili nepogrešljivi hišni ljubljenčki in stalni spremljevalci kralja Karla II. (Charles II.). Po njem smo dobili tudi ime: Kavalir kralja Karla ali Karlov kavalir (Cavalier King Charles Spaniel). Karl II je bil tako navdušen nad temi španjeli, da je izdal poseben odlok, ki je tem psom izrecno dovoljeval dostop v vse javne ustanove. No, ta odlok še ni bil preklican in morda bi lahko danes vstopil tudi v sam parlament?

Imam pa pomembne prednike:

                                      Mladi kralj Charles II s svojim King Charles španjelom

Ampak jaz nisem tako star kot oni, skotil sem se namreč 22. 08. 2014. Zdaj živim v Ankaranu, skupaj z mojo vodnico Mašo Ražman Knap. In povem vam, da je učiteljica na OŠ Elvire Vatovec Prade. Trenutno uči v četrtem razredu. Tudi ko je doma, ne more iz svoje kože. Tako me je še kot mladiča vpisala v malo pasjo šolo, ki sem jo opravil z odliko! Želite dokaz?

Seveda je bil to šele začetek moje akademske kariere. Študij sem nadaljeval in uspešno zaključil BBh. Priznam, da je bilo težko, ampak trudil sem se po svojih najboljših močeh. Najtežje je bilo odlaganje. To je strokovni izraz, ko mora pes v prostoru ležati tudi 20 minut in več. Na tleh! Da, na tleh. Pomislite, zunaj je brila burja, deževalo je in mrzlo je bilo. Kavalirji smo nekoč kraljem greli noge v postelji. Obožujemo tople domove in kavče. Potem je Maša v šolo vzela preprogo in, seveda, sem jo ubogal, saj jo rad ubogam. V odlaganju sem potrpežljivo čakal, dokler nisem dobil novega ukaza. Tako sem se tudi tokrat izkazal in uspešno zaključil to šolo.

Sledile so počitnice, ki pa niso trajale dolgo. Nekega dne me je Maša peljala v Ljubljano. ”Na testiranje,” je rekla. In sva šla. Tam je bilo veliko psov. Predvsem psičk, kar me ni niti najmanj motilo. Rad sem v družbi drugih psov, sploh pa z dekleti. Različni ljudje so hodili okoli mene, uporabljali so invalidske vozičke, bergle in podobno. Slišali so se nenavadni zvoki, ljudje so hodili preko mene, tekali so in podobno. Jaz pa sem mirno ležal na svoji preprogi, nisem bil vznemirjen, le budno sem spremljal svojo vodnico. Seveda so me božale neznane roke; veliko rok. Važno sem pokazal usvojene trike.

Testirali pa so tudi mojo vodnico. Slišal sem jo, kako je navdušeno hitela pripovedovat o mojem karakterju, kako sem miren, sproščen, neagresiven, potrpežljiv, ljubezniv, nežen, razumevajoč, čudovit. Kar ni nehala. Po tem, kako je o meni pripovedovala, sem videl, kako me ima rada. In tudi jaz imam njo. Neizmerno. Za njo bi naredil vse. Vsak pes bi za svojega vodnika naredil vse, saj mi zmoremo brezpogojno ljubiti. Uživamo v trenutku tu in zdaj. Za nas je preteklost zgodovina in o prihodnosti ne razmišljamo. Dragi ljudje, naučite se to o nas. Ne obremenjujte se s preteklostjo. Ne sprašujte se o prihodnosti. Danes bodite srečni. In kakšen lep sprehod v naravo ne škodi. Sploh tu, pri nas, na naši lepi obali. Se še sprašujte, zakaj smo psi vedno nasmejani? Čez nekaj dni, potem ko je strokovna komisija opravila svoje delo, sva z Mašo dobila obvestilo, da sva postala pripravnika Slovenskega društvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke. Link: http://www.tackepomagacke.si/

Preden smo sploh lahko začeli s pripravniškimi urami, sem moral k veterinarki Lari. V društvu so rekli, da bom moral na redne preglede vsakih šest mesecev. Veterinarka je pregledala moje oči, kožo, ušesa, dlesni in zobe, prav tako tudi sklepe, hrbtenico, šape, kremplje. Poslušala je dihanje; kako bije srček, izmerila mi je telesno temperaturo. Ali ste vedeli, da imamo zdravi psi telesno temperaturo okoli 38,5 stopinj? Ocenila je splošno počutje. Maša pa je tri dni zapored zbirala moje blato ter ga potem poslala na Veterinarsko fakulteto v Ljubljano, da so ga analizirali. Pregledali so tudi, če sem ustrezno cepljen in zaščiten proti zunanjim in notranjim zajedavcem (klopom, bolham, glistam itd).

Iz spričevala je razvidno, da sem zdrav kot riba. In le tak lahko hodim v ustanove kot so šole, vrtci, bolnišnice, domovi upokojencev itd.

Zdaj se je pripravništvo lahko pričelo. Maša si je izbrala mentorico Silvo, vodnico psičke Kube, čudovite črne labradorke. Kuba me je ogromno naučila, bila je izvrstna mentorica. Skupaj smo opravili preko 30 ur (šole, knjižnice, CŠOD, domovi za upokojence, razna društva itd).

Z Mašo sva se redno udeleževala vseh izobraževanj tako kinoloških (ta so bolj za mene) kot tudi strokovnih (ta so bolj za Mašo). Tega je bilo in bo ogromno. Maša se je celo odpravila na strokovno ekskurzijo v Basel v Švico, kjer na kliniki REHAB Basel pomagajo ljudem z različnimi težavi. V svoje delo vključujejo terapijo s pomočjo veliko drugih živali, ne samo psov. Povedala mi je, da je videla terapevtske kokoši, race, morske prašiče, mačke, koze, ovce, prašiče in konje.

Pridno nabiranje znanja in izkušenj je obrodilo sadove. Meseca maja sva postala tudi uradno terapevtski par.

Dobil sem tudi oprsnico, na katero sem zelo ponosen.

Vadil sem na domačih. Iz dneva v dan sem postajal boljši in boljši.

In zdaj imam službo. Da! Tako, da pomagam ljudem. Pa saj to delamo vsi psi. Reševalni, lavinski, policijski, vodniki za slepe. Pa še psi, ki pomagajo invalidom. Psi, ki zanjo napovedati epileptični napad. Psi, ki zaznajo rakave celice tudi do  dve leti pred najsodobnejšimi napravami. Joj, koliko je še službenih psov. Takih, ki odkrivajo bombe, eksplozive, droge. Pa še in še.

In jaz imam prav posebno nalogo. Testiran in izurjen sem za terapevtskega psa. Moja naloga je, da ustvarim sproščeno klimo, še dodatno motiviram učence za delo in učenje, naučim jih sočutnosti in prijaznosti. Ko se po skrbni pripravi pojavim v učilnici ali na šolskem hodniku, narišem učencem nasmeh na obraz. Učenci vedo, da me moti hrup, kričanje in naglo premikanje. Spoštujejo me in imajo radi, zato se v moji prisotnosti zelo trudijo. Včasih na šolskih hodnikih opazim prestrašene očke. Tudi takim se bom posvetil, nežno bom pomagal, da premagajo strah pred psi. Učenci bodo ob meni postajali pogumnejši in bolj sproščeni, lažje bodo vzpostavili socialne stike. Počutili se bodo sprejeti in varni. Morda mi bo kdo tudi zaupal kako svojo težavo. Saj veste, da je pasja ljubezen brezpogojna. In to je moja služba. Čisto resna služba. Priznam, da je to zame naporno. Ko pridem domov, sem kar utrujen in potrebujem mir in počitek. Pa dolg sprehod, da se razbremenim. Pa tudi vam to priporočam. To sem vam vendar že povedal. Narava in sprehod delata čudeže. Varnost je vedno na prvem mestu, zato je moj prihod v šolo skrbno načrtovan. Pravila obnašanja so že vnaprej določena, na stenah visijo plakati, da še dodatno opominjajo na ustrezno vedenje. Lahko pa tudi Mašo vprašate, vedno rada razlaga o tem.

Znam pridno poslušati govorni nastop.

Znam spodbujati pri računanju.
Za uspeh znam tudi nagraditi.

Veliko sem vam povedal o svojem delovnem življenju. V prostem čas sem ljubeč kuža. Najraje imam svojo družino in prijatelje. Kot pravi kavalir obožujem domači kavč. Vodnici rad sledim vsepovsod, in ker sem šolan, vzgojen in socializiran, grem lahko z njo skoraj povsod. Potovanja so moja velika strast. Od hribov do morja, od severa do juga; povsod sem že bil.

Tu sem še zelo mlad in zaspan. No, zaspan sem še vedno. Psi velik del življenja prespimo.

Pozimi v gorah potrebujem dodatna oblačila, kot sem vam že povedal, sem bolj za kavč.

Da, tako je veliko bolje.

Včasih pomagam pri izbiri naslednjega kraja, ki ga želimo obiskati.

Rad se sproščam ob morju.

 Rad zaplavam, vendar me zelo moti, ko sem moker. In ta pesek?!

Takoj ko sem odet v mehko brisačo, se počutim boljše.

Na Ptuju, našem najstarejšem mestu.

Učim se vedno in povsod. Na vsakem koraku.

Tako. Zdaj o meni veste že vse. Pozabil sem povedati, da smo psi vsejedi. Obožujem meso, rad imam riž, veliko pojem tudi sadja in zelenjave. Maša pazi na pestrost prehranjevanja, dobim tudi čisto pravi domači grški jogurt. Čeprav mi strašno diši, čokolade ne smem. Za moje zdravje je zelo nevarna. Priboljške mi najraje kar speče sama. Nekaj pirine moke, tunina konzerva in ščepec ljubezni, in pasji piškoti že dišijo. To sem jaz. Ko migam z repkom, mislim zelo resno. Rad vas imam in to pokažem.

Veselim se srečanja z vami!

(Skupno 383 obiskov, današnjih obiskov 1)